30/05/2016

Ram Session, Disdrug This Fuck – Menza pri oritu (Lj)

admin

No Comments

Tags: disdrug this fuck ram session

V petek, 20. 5., je v Menzi pri koritu na Metelkovi folk zabavala kočevsko-železniška naveza Ram Session /Disdrug This Fuck, ki je obiskovalcem zažagala res fina koncerta.

Ram Session (Kočevje – rock, blues, space rock)

Vsem pravim Kočevarjem dobro poznani »placarji« Ram Session so na sceni že nekaj let. Skupina se je v teh letih razvila v trdno, perfekcionistično, old-school blues rock enoto, ki zveni kot nekakšen mash-up Deep Purplov, Pink Floydov in Lynyrd Skynyrd, v katerem se medsebojno dajejo klaviature in kitara.

Vljudnemu pozdravu pretežno domači, kočevski publiki je sledil prvi komad, Špilej (Pet do), ki je po novem zvenel zelo funky-styley. Distorziran zvok kitare je na dober način cel čas dopolnjeval in tekmoval z ostalimi, bolj default-zvenečimi inštrumenti. Sledil je bolj u izi, floydovsko zveneč komad z naslovom Lazy as Fuck, v katerem je bila v ospredju prefinjena borba med klaviaturami in kitaro. Nekje na sredi tega komada smo bili priča progresivni plati Ram Sessionov, prisežem namreč, da sem slišal simfonični metal, ki je komad vpeljal v bolj purplovski tempo. Tu gre vsekakor omeniti kitarista, ki vse to igra s prsti, hkrati pa je tudi kot glavni vokalist zelo napredoval in definitivno pel s polnimi pljuči. Bobnar je neprizanesljiv strojevodja lokomotive, ki ne čaka nikogar. Nadaljevali so z fenom dobro znanim I Spy, komadom, ki je na svoj način izumil nov žanr: circus rock. Zveni namreč kot nekaj direktno iz glave rock kitarista, ki mora za preživetje delati kot klovn in je, hmm, pač, na robu sej veste česa. Knights of Metadonia, ki se je začel z grandioznimi klaviaturami, nekimi vesoljskimi žagami, ki so lepa popestritev klasičnemu blues rock zvoku in celoten komad je oddajal zelo psihadeličen vibe. Jezen vokal se je lepo zlival z ne preveč agresivnimi inštrumenti. Na trenutke so se mi med solažami v glavo prikradle misli o neskočnosti, nekem brezčasju, ki je v zadnjih letih padlo na Kočevje. Morda se ta malce odraža tudi v komadih. Naslednji, Down in the City, je bil zopet izrazito progresiven, začel se je bolj mlačno, a tempo se je vmes pospešil. Ob njem bi se brez problema v ozadju na zaslonu vrtele ptice med letom. Vokali z efektom odmeva so bila kul malenkost, ki je vsekakor popestrila zadevo. Šesti je na vrsto prišel BRASS, ki je iz skuliranega napredoval v jezen komad. Prav bi mu morda prišli še kakšni besni spremljajoči vokali. Nadaljevali so s svojo »trademark« norišnico v dveh delih, imenovanih Circus Mind pt. 1 in pt. 2. Z njima so še bolj izpilili svoj groovy epsko-rockovsko-cirkuški zvok s progresivno osnovo in norimi klaviaturskimi riffi. Ob teh komadih se lahko vprašamo, če jim jih morda res ne piše kdo iz psihiatrije. Pri drugem delu so imeli na odru tudi gosta, ki je s solo kitaro pesem pohvalno popestril. Odmevajoči vokali so tudi tukaj zveneli res odlično. Predzadnji je na vrsto prišel Man Made Stars, v katerem je izstopala kitara z efektom wah-wah, zaključek pa so z lahkotno priredbo pesmi Ghostbusters sicer zadeli v polno, a bi jo morali zaigrati kot encore.

Med nastopom sem pogrešal le kakšen vložek bobnov ali basa, ki bi odlično dopolnil tehnično brezhibne kitarsko-klaviaturske solaže, in pa malce več interakcije in zajebancije s publiko.

Disdrug This Fuck (Železniki – metal, hard rock, hardcore punk, post punk, crossover thrash, ni da ni)

Disdrug This Fuck so odigrali koncert, ki bi ga pijana ali zadrogirana oseba zaradi intenzivnosti težko preživela. Je pa res, da za tak koncert ne rabiš biti v rožcah, saj če se boš kot poslušalec res vživel, vztrajal in tudi preživel, bo to že izkušnja in pol sama po sebi.

Zdelo se mi je, da besneči kitara in bas kitara na nek način tekmujeta, saj bas vsekakor ni deloval, da je tu za spremljavo, ampak je lovil vsako noto, ki jo je zaigrala kitara. Ne gre pa zanikati, da je prav med njima bila neka sinergija, ki se je pokazala navkljub ušesa parajoči glasnosti in hitrosti. Nekakšna osnova komadov je hardcore punk, ampak to je res osnova, saj je bilo moč slišati ogromno elementov iz drugih žanrov. Igrajo nekakšno ultra naspidirano mešanico vseh trših zvrsti rocka z zelo malo vokali in ogromno riffi, vse skupaj pa ima nek filozofski podton. Em, predstavljajte si, recimo, Jimija Hendrixa brez glasilk, ki igra v hardcore bendu. Zelo všečni so bili tudi komentarji med komadi, saj so le-te na nek način povezovali in s tem ohranjali rdečo nit tekom nastopa, ki je tudi sicer deloval zelo sproščeno glede na njihovo glasbo. Rdeče luči med komadi so pričarale iluzijo krvi, kar se je super ujemalo z komadi. Koncept koncerta je res deloval kot nekakšno odvajanje, saj te bend s svojo pasivno-agresivno energijo kar sili, da bi se izšvical do nezavesti. Trio iz Železnikov je tako z železnimi riffi upravičil ime svojega kraja.

Pohvaliti gre tudi tonskega mojstra, ki je v Menzi poskrbel za res odličen zvok.

Primož Belak

Foto: Tina Jenko

Foto: Tina Jenko

Foto: Tina Jenko

Foto: Tina Jenko

Foto: Tina Jenko

Foto: Tina Jenko